Večina podjetij se odloči, da ne bo prodajala svojih izdelkov/storitev neposredno končnemu porabniku. Zato se povežejo s tako imenovanimi tržnimi posredniki, da bi ti poskrbeli, da izdelki /storitve pridejo do končnega uporabnika. Vse odločitve, povezane z ustvarjanjem tržnih poti, mora podjetje sprejeti na podlagi dolgoročne strategije razvoja podjetja in trenutnih tržnih gibanj. Teh tržnih posrednikov je lahko tudi več. Tržni posredniki sestavljajo tržno pot (imenovano tudi prodajna pot ali distribucijski kanal).

Tržni posredniki so podjetja, ki pomagajo proizvodnemu podjetju pri promociji, prodaji in distribuciji njihovih izdelkov do končnih porabnikov. Med posrednike na tržni poti štejemo podjetja za trgovske storitve, podjetja za fizično distribucijo, agencije za trženjske storitve in finančne posrednike. Podjetje mora biti pri izbiri posrednikov zelo previdno in mora paziti na njihovo učinkovitost. V stalnem konkurenčnem boju se morajo podjetja zelo truditi, da obdržijo svoj prostor na prodajnih policah trgovin. Med podjetjem, ki proizvede določen izdelek ali storitev in končnimi porabniki je na tržni poti množica tržnih posrednikov, ki se različno imenujejo, ker opravljajo različne posle. Lahko so to trgovski posredniki (trgovci na debelo in drobno, ki kupujejo blago, postanejo njegovi lastniki in ga preprodajajo), posredniki - zastopniki (brokerji, predstavniki proizvajalcev in prodajni posredniki - iščejo kupce, pogajajo se v imenu proizvajalcev, vendar ne prevzamejo izdelkov v svojo last) ali pa  posredniki, ki olajšajo pretok blaga (transportna podjetja, neodvisna skladišča, banke in oglaševalske agencije lahko tudi pomagajo pri izvajanju distribucije, vendar ne prevzemajo izdelkov v svojo last niti se ne pogajajo o nakupih in prodajah).

Že iz imena samega lahko sklepamo, d gre pri neposredni tržni potri za direktno distribucijo podjetja končnemu potrošniku. Čim se v to distribucijo vključi vsaj en posrednik, gre za posredno tržno pot. Vsak posrednik, ki sodeluje pri pretoku dobrin od proizvajalca do kupca, se nahaja na neki ravni tržne poti. Proizvajalec in kupec sta začetni in končni udeleženec tržne poti.

Oblikovanje novih in izbira obstoječih tržnih poti sta težavni nalogi in sodita med najpomembnejše odločitve vodstva podjetja. To še posebej velja, ko gre za uvajanje novega izdelka na trg ali pa če podjetje samo prvič vstopa na trg. Vsak posrednik na   tržni poti namreč ustvarja različne prihodke od prodaje, na drugi strani pa tudi stroške. Ko se podjetje enkrat odloči za neko sestavo tržne poti, potem največkrat to uporablja več časa, saj je že načrtovanje tržnih poti lahko velik strošek za podjetje. Pri oblikovanju  tržne poti mora vodstvo podjetja upoštevati cilje in naloge distribucije, določiti strukturo in oceniti dejavnike, ki vplivajo na oblikovanje tržnih poti, izbrati najboljšo možnost ter nato izbrati udeležence na tržni poti. To so proizvajalci, posredniki, končni porabniki, transportna podjetja, skladišča, zavarovalnice, reklamne agencije in banke. Podjetja bi morala pred to pomembno odločitvijo izvesti raziskavo trga. S tem naj bi ugotovili, kakšna oblika posrednika bi najbolje ustrezala  distribucijskim ciljem podjetja, ter izbrati takšno strukturo tržnih poti, ki bo ustrezno pokrila celoten trg in zagotavljala učinkovit pritok blaga na trg. Dobro je, če si podjetje pripravi grafični prikaz vseh možnih tržnih poti, analizira udeležbo posamezne tržne poti v skupni prodaji, izračuna stroške in dajatve na tržnih poteh (DDV, marže, špedicije, carine), določi kako oblikovati cene na tržni poti, katera prevozna sredstva in skladišča bodo uporabljena, opredeliti čas potovanja izdelka na tržni poti, predvideti število končnih uporabnikov in dodobra ugotoviti razmere na trgu, predvsem razmerje med ponudbo in povpraševanjem na tržni poti. Podjetje mora tudi ugotoviti, kateri posredniki lahko opravijo delo na tržni poti podjetja, in določiti prodajno osebje podjetja ali zastopstvo proizvajalca ali industrijski distributerji. Poleg tega se morajo podjetja odločiti za strategijo tržne poti. Tu gre lahko za ekskluzivno distribucijo (podjetje omeji število posrednikov, predvsem ko želi ohraniti večino nadzora nad ravnijo storitev in kakovostjo storitev), za selektivno distribucijo (proizvajalec uporablja več kot le nekaj posrednikov, a ne vseh, ki so se pripravljeni pojaviti kot udeleženci na tržni poti)  ali pa intenzivno distribucijo  (podjetje oskrbi kar največ prodajaln z izdelki in storitvami).

Ko analiziramo trg, se glede na dobljene rezultate in želen cilje odločimo, katera je za podjetje in izdelek /storitev najprimernejša tržna pot. Pri tem moramo upoštevati tudi druge dejavnike. Tako na primer vemo, da storitev ne moremo pošiljati in mora biti pri izvajanju storitve navzoč tudi uporabnik. Zato moramo poskrbeti, da se bodo storitve izvajale dovolj blizu potrošnikom. Pozorni moramo biti na dobavni rok. Če imamo opravka z izdelkom/storitvijo, pri katerem je potrošnik občutljiv na dobavne roke, moramo izbrati tako tržno pot, da bo izdelek/storitev na njej preživel čim manj časa. Urejenost tržne poti namreč zelo vpliva na zadovoljstvo uporabnika, poleg tega pa je od učinkovitosti na tržni poti odvisen tudi ekonomski uspeh podjetja.

Na odločitve podjetja pri oblikovanju tržnih poti vplivajo:

V današnjem času so storitvene dejavnosti temelj gospodarstva razvitega sveta. Storitveni sektor se intenzivno razvija in postaja dominanten gospodarski sektor razvitih držav. Ustvarja več kot 60 odstotkov bruto domačega proizvoda in zaposluje več kot dve tretjini vseh zaposlenih. Storitveni sektor je postal povsod prevladujoč, zlasti odkar je informacijska tehnologija ustvarila razmere za hiter razvoj storitvenih dejavnosti. Na rast storitvenega sektorja so vplivali še drugi številni razlogi, in sicer daljša življenjska doba prebivalstva, spremembe življenjskih navad in staranje prebivalstva, povečanje števila zaposlenih žensk, izjemno povečana mobilnost ljudi in globalizacija.