Naravne značilnosti regij

Obalno-kraška in goriška statistična regija ležita na zahodu Slovenije in skupaj obsegata 3.369 km2 oziroma 16,7 % površine celotne države (tj. obalno-kraška regija meri 1.044 km2 oziroma 5,2 % površine, goriška regija pa kot četrta največja regija zavzema 2.325 km2 oziroma 11,5 % površine Slovenije).

Obalno-kraška regija, ki geografsko zavzema jugozahodni del Slovenije, meji na zahodu na Italijo (Furlanija Julijska Krajina), na jugu na Hrvaško Istro, na vzhodu na notranjsko-kraško regijo in na severu na goriško regijo. Je edina slovenska regija z izhodom na morje. Geografska lega in naravne danosti ji omogočajo razvoj prometa (predvsem pristaniške dejavnosti in dejavnosti povezanih z Luko Koper), turizma (v letu 2011 je bila v regiji ustvarjena ena četrtina vseh nočitev v državi) in gojenja posebnih kultur v kmetijstvu (več kot čertino površine vseh kmetijskih zemljišč zavzemajo trajni nasadi; eno desetino površine je namenjeni ekološki pridelavi) (UMAR, 2013). Upravno je razdeljena na sedem občin (glej spodnjo preglednico) med njimi so štiri dvojezične, vlogo regionalnega središča pa prevzema občina Koper.

Goriška regija na skrajnem zahodu Slovenije v celoti leži v porečju reke Soče z Idrijco in Vipavo. Na zahodu meji z Republiko Italijo (videmska in goriška pokrajina), na severu z gorenjsko regijo, na jugu z obalno-kraško in na vzhodu z obrobjem osrednje-slovenske regije. Upravno je razdeljena na štiri subregije in na 13 občin (glej spodnjo preglednico). Subregije so Zgornje Posočje na severu (Bovec, Kobarid in Tolmin), Idrijsko-Cerkljanska subregija na vzhodu (Cerkno in Idrija), Goriška subregija na zahodu (Brda, Kanal, Miren-Kostanjevica, Šempeter-Vrtojba in Nova Gorica) in Zgornja Vipavska dolina na jugu (Ajdovščina in Vipava). Vlogo regionalnega središča regije prevzema občina Nova Gorica.

 Preglednica: Občine v obalno-kraški in goriški regiji
Obalno-kraška regijaGoriška regija
Divača
Hrpelje – Kozina
Izola/Isola (dvojezična)
Komen
Koper/Capodistria (dvojezična)
Piran/Pirano (dvojezična)
Sežana
Ajdovščina
Bovec
Brda
Cerkno
Idrija
Kanal
Kobarid
Miren – Kostanjevica
Nova Gorica
Renče – Vogrsko
Šempeter – Vrtojba
Tolmin
Vipava
Ozemlje obeh regij je geografsko in geološko izredno razgibano. Obalno-kraška regija je sestavljena iz štirih naravno-geografskih enot (Luthar et al., 2008; Kontić et al., 2008):
  • obalni pas slovenske Istre s subsredozemskimi značilnostmi (Ankaran, Izola, Koper, Piran): področje slovenske Istre, ki leži ob 46,6 km dolgi obali, ima sub-sredozemske značilnosti, zaznamujejo ga nizki ravninski obalni pas, ki prehajajo v nizko gričevje. Klima je sub-sredozemska z vročimi poletji in milimi zimami ter značilno burjo.
 
  • Kras (Divača, Hrpelje-Kozina, Komen, Koper, Sežana): je apneniška kraška planota, ki se strmo dviga nad Tržaški zaliv in sega do Komenskega (spodnjega) Krasa na severu do Divače na jugu. Nadmorska višina kraške planote se giblje od 150 do 450 metrov. Površje je kamnito, prepleteno z vrtačami, suhimi dolinami in kopastimi hribi, na katerem prevladuje grmičasto rastje in borovci. Za območje je značilno pomanjkanje površinskih voda, tanke plasti rodovitne zemlje in suha ter vroča poletja.
 
  • Brkini (Divača, Hrpelje-Kozina): ležijo jugovzhodno od Krasa in predstavljajo vezni člen s celinsko Slovenijo. Območje je hribovito (do 800 m nadmorske višine), na katerem prevladujejo gozdovi bukve, hrasta in kostanja. Večji del Brkinov gradi flišno površje, zaradi katerega je vodno omrežje gosto. Rodovitna prst in ugodno podnebje s sredozemskim vplivom sta omogočila razvoj kmetijstva, predvsem sadjarstva in živinoreje.
 
  • Čičarija (Hrpelje-Kozina): leži med slovensko Istro in Brkini, najvišji vrh je Slavnik (1.028 m). Pokrajina s kraško sestavo je pusta z veliko grmičevja, hladnimi poletji in ostrimi zimami. Nad 800 m nadmorske višine prevladuje bukov gozdov.
 

Na območju goriške regije se srečujejo alpski in predalpski svet (Julijske Alpe), rob dinarskega hribovja s kraškimi planotami in sredozemski svet. Severni alpski in predalpski del regije je reliefno zelo razgiban in težko prehoden, zaradi česar je prometno slabo povezan s preostalimi deli regije in s sosednjo Italijo. Dinarsko-kraški svet (z nadmorsko višino 500 do 1000 m) zaznamuje zmerno celinsko podnebje z veliko padavin. Kot naravno rastje prevladujejo bukovi gozdovi v nižjih in grmovno, travniško in zeliščno rastje v višjih legah. Mediteranski svet zajema območje Vipavske doline in Goriških Brd, ki sta najbolj gosto naseljeni območji in gospodarsko središče regije. Področji veljata za najbolj rodovitni v celotni regiji, pri čemer je flišna prst še posebej primerna za gojenje vinske trte in sadja. Kljub visoki količini padavin v jesenskih mesecih in zgodaj spomladi, je to področje podvrženo sušnosti v poletnih mesecih. Snežnih padavin je malo, v Vipavski dolini pa je (predvsem pozimi) značilna močna burja (Ambrožič, 2009).

 Viri: