Ljudje, institucije, politiki in viri, ki spodbujajo pretvarjanje novih zamisli v proizvode, procese in storitve so splošno prepoznani kot tvorci inovacijskega ekosistema.

Koncept inovacijskega sistema poudarja, da je pretok tehnologij in informacij med ljudmi, podjetji in institucijami ključ do inovacijskega procesa. Vsebuje interakcije med akterji, ki so potrebni za uresničevanje idej in prenos le teh v procese, izdelke ali storitve na trgu.

Inovacijski ekosistem modelira ekonomsko dinamiko kompleksnih razmerij, ki nastanejo med akterji ali subjekti, katerih funkcionalni cilj je omogočiti tehnološki razvoj in inovacije. V tem okviru akterji vključujejo materialne vire (sredstva, opremo, prostore, itd.) in človeške vire (študente, fakultete, zaposlene, raziskovalce v gospodarstvu, predstavnike gospodarstva itd.), ki sestavljajo institucionalne subjekte, ki sodelujejo v ekosistemu (npr.: univerze, inženirske akademije, poslovne šole, podjetja, tvegane kapitaliste, gospodarsko-univerzitetne institucije, regionalne centre za odličnost ter državne in/ali lokalne organizacije za pomoč pri poslovanju, finančne agencije, oblikovalce politike itd.). Inovacijski ekosistem obsega dve jasni, vendar v veliki meri ločeni veji, raziskovalne organizacije, ki jih poganja temeljno raziskovanje in komercialne organizacije, ki ga poganja trg.