Dolžniško financiranje ločimo na kratkoročno in dolgoročno. Dolgoročno dolžniško financiranje lahko podjetje pridobi z dolgoročnimi dolgovi, izdajo obveznic ali pa z zakupom. V Sloveniji je za manjša podjetja in podjetnike v praksi uporabljeno samo dolgoročni dolg in zakup, izdaja obveznic pa je značilna za večja podjetja z dobro boniteto in finančne institucije.

Kratkoročno dolžniško financiranje je možno v več oblikah, predvsem pa sem štejemo kratkoročna posojila od bank, posojila od drugih pravnih oseb in (potencialno) komercialni zapisi.

Dolžniško financiranje, predvsem dolgoročno, ima določene prednosti in pomanjkljivosti v primerjavi z lastniškim financiranjem. Prednosti so npr. naslednje:

• Plačane obresti dolgov so davčno priznani strošek in tako služijo kot davčni ščit. Zaradi plačil obresti se tako zniža davčna osnova za davek od dohodka pravnih oseb (t.j. dobička po davčnem obračunu), zaradi česar je davčna obveznost nižja; plačila dividend oz. izplačila dobička po drugi strani ne zmanjšujejo davčne osnove. Dejanski strošek dolga je tako nižji od pogodbene obrestne mere in jo lahko izračunamo kot:

pri čemer so r_pd, r_d in t (efektivna) obrestna mera dolga po davkih, (efektivna) pogodbena obrestna mera dolga in davčna stopnja.

• Obveznosti plačila dolga so bolj ali manj fiksne in v naprej znane, tako da niso odvisne od tekočega poslovanja podjetja. To je za podjetje prednost v primeru uspešnega poslovanja, saj lastnikom ustvarjenega dobička ni potrebno »deliti« z drugimi, ki so zagotovili kapital (dolgoročno financiranje).

• Pridobivanje dolgoročnih virov financiranja z dolgoročnimi dolgovi ima v primerjavi s pridobivanjem lastniškega kapitala tudi prednost v tem, da kapitala ni potrebno zagotoviti lastnikom in se hkrati ni potrebno odpovedati delo nadzora nad podjetjem, saj upniki v normalnih pogojih nimajo možnosti vplivanja na poslovne in druge odločitve v podjetju.

Ima pa dolgoročno dolžniško financiranje tudi določene slabosti:

• Fiksna obveznost podjetja je lahko za podjetje tudi nevarna, saj ima podjetje obveznosti do upnikov tudi v primeru slabšega poslovanja. Pri lastniškem kapitalu namreč plačila lastnikom niso pogodbeno določena in se lahko prilagajajo dobičku podjetja, obresti – po drugi strani – pa so obveznost podjetja ne glede na uspešnost poslovanja, njihovo neplačilo pa lahko vodi podjetje tudi v stečaj.

• Banke ponavadi odobritev kredita običajno pogojujejo z določenimi omejitvami poslovanja (npr. glede tveganja, nadaljnjega zadolževanja itd.), kar lahko omeji nadaljnje poslovanje podjetja in iskanje tržnih priložnosti.

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.

Pri dolžniškem financiranju najprej ločujemo dolgoročno in kratkoročno dolžniško financiranje, pri čemer je ločnica običajno eno leto. Kratkoročno financiranje je predvsem namenjeno financiranju kratkoročnih naložb (odvisno od politike financiranja obratnega kapitala; več o tem v razdelku "Obratni kapital") in je lahko v obliki kratkoročnih bančnih posojil, posojila od drugih pravnih oseb in (potencialno) komercialni zapisi. V praksi podjetja predvsem uporabljajo kratkoročna bančna posojila, ki pa so lahko v obliki:

• klasičnega posojila (s fiksnim rokom vračila),
• kreditne linije (podjetje lahko v okviru dogovorjenega zneska črpa (in vrača) posojilo v določenem časovnem obdobju) in
• obnavljajočega posojila (posojilo, ki se ob izteku lahko brez posebnih postopkov avtomatično podaljša, v kolikor podjetje to želi; pogoj je seveda normalno poslovanje podjetja).

Dolgoročna oblika financiranja (dolžniški kapital) so predvsem dolgoročna bančna posojila, izdaja obveznic in zakup, pri čemer v praksi izdaj obveznic s strani nefinančnih podjetij v Sloveniji praktično ni. Dolgoročna (bančna) posojila so običajno posojila s fiksnim rokom vračila (lahko tudi po delih), pri čemer je obrestna mera lahko fiksna (npr. 5% na leto) ali pa variabilna, t.j. vezana na referenčno obrestno mero s pribitkom (npr. Euribor+2% točki). Zakup, ki je vedno vezan na npr. osnovno sredstvo, pa ima finančno gledano sicer enak učinek kot zadolžitev, čeprav podjetje ne postane lastnik (za)kupljenega osnovnega sredstva. Več o zakupu v razdelku "Zakup oz. leasing".

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.

Pogoji zadolževanja so odvisni od vrste in namena zadolžitve, bonitete podjetja, poslovnega sodelovanja z banko, pa seveda tudi od splošnih razmer na finančnem trgu (glej razdelek "Kako se obrestne mere spreminjajo in od česa so odvisne?"). Pri dolžniškem financiranju je poleg ostalih pogojev zadolževanja pomembna predvsem cena/strošek zadolževanja, pri čemer je potrebno biti pozoren na t.i. efektivni strošek zadolževanja oz. efektivno obrestno mero. Pri posojilih je namreč potrebno upoštevati, da je strošek posojila sestavljen iz več komponent (obrestne mere, stroška odobritve, morda tudi stroška vodenja kredita itd.), poleg tega pa banke lahko uporabljajo tudi različne načine izračuna obrestne mere. Ostali stroški posojila poleg obrestne mere so še posebej pomembni pri bolj kratkoročnih kreditih, saj običajno predstavljajo relativno velik strošek. Zato obrestna mera ni edini dejavnik, ko se odločamo o najemu posojila ali pri primerjavi dveh bančnih ponudb, ampak naj bi odločitev temeljila na t.i. efektivni obrestni meri, ki posojilojemalcu pove, kakšen je dejanski strošek zadolžitve (izražen v odstotkih na letnem nivoju).

Oglejte si praktični primer.

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.

Včasih se nam zdi, da določeno posojilo, ki smo ga najeli pred leti, plačujemo preveč. Do tega lahko dejansko pride, v kolikor smo posojilo najeli v času visokih obrestnih mer, danes pa so razmere drugačne. V kolikor imamo pogodbeno možnost predčasno vrniti posojilo in najeti novega, se morda izplača dražji dolg zamenjati s cenejšim. Vendar pri tem ne smemo primerjati samo obrestnih mer obeh posojil, saj bomo z odplačilom starega posojila verjetno morali plačati tudi določene stroške, poleg tega pa bomo imeli določene stroške z novim posojilom. Zato je potrebno izračunati, ali se zamenjava posojila sploh izplača. Izračun je podoben nadomestitvenemu projektu (glej razdelek "Kako poteka finančna analiza investicij in kakšne so specifike v finančnem ovrednotenju investicij?"). Kako se to naredi, je razvidno iz primera.

Oglejte si praktični primer.

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.