Ko smo določili denarne tokove od investicije in njihovo razporeditev v času (glej razdelek Finančna analiza investicij) ter določili relevanten strošek financiranja (glej razdelek "Kako poteka finančna analiza investicij in kakšne so specifike v finančnem ovrednotenju investicij?"), je potrebno izbrati in izračunati ustrezen investicijski kriterij. Teh je pet, pri čemer so določeni kriteriji bolj, drugi pa manj primerni za oceno investicijskega projekta.

1. Neto sedanja vrednost

Najprimernejši investicijski kriterij je neto sedanja vrednost, ki je tehnika presoje investicijskih projektov na podlagi diskontiranih denarnih tokov. Poenostavljeno povedano to pomeni, da posamične denarne tokove najprej diskontiramo na trenutek 0 (t.j. na leto začetka izvajanja investicije), diskontirane denarne tokove seštejemo in se sprejmemo odločitev. Lahko uporabimo ustrezno programsko opremo (glej razdelek "Kako si pri finančni analizi lahko pomagamo s programsko opremo?") ali pa neto sedanjo vrednost izračunamo sami po naslednji formuli:

pri čemer so NPV neto denarni tok, I₀ začetni investicijski izdatek in CF_t denarni tokovi od investicije v času življenjske dobe investicije in ob zaključku investicije.

V kolikor je NPV>0, je investicijo finančno gledano smiselno izvesti, saj denarni tokovi od investicije pokrijejo vse stroške financiranja le-te (t.j. tako stroške dolga, kakor tudi (!) pričakovano donosnost lastniškega kapitala), morebitna pozitivna razlika pa je čista dodana vrednost za podjetje.

2. Interna stopnja donosa investicije

Pri tem kriteriji izračunamo, kolikšna je donosnost investicije upoštevaje vse denarne tokove in nato ugotovimo, ali le-to primerjamo s stroškom financiranja. Interno stipnjo donosa lahko izračunamo samo z ustrezno programsko opremo ((glej razdelek "Kako si pri finančni analizi lahko pomagamo s programsko opremo?"), saj v spodnji formuli iščemo IRR:

V kolikor je IRR>WACC, potem je investicijo finančno gledano smiselno izvesti, saj je njena donosnost višja od stroškov financiranja.

Kljub temu, da je ta investicijski kriterij lažje razumljiv, kot morda NPV, pa vseeno ne da vedno pravega odgovora, še posebej, če primerjamo dve investiciji, med katerima se odločamo.

 3. Popravljena interna stopnja donosa investicije

Ta investicijski kriterij nekoliko popravlja pomanjkljivosti IRR, njegova vsebina pa je enaka. Izračunamo ga z ustrezno programsko opremo ali pa na podlagi spodnje formule:

pri čemer predpostavljamo, da imamo investicijske izdatke samo v začetnem letu (letu 0). V kolikor je MIRR>WACC, potem je investicijo finančno gledano smiselno izvesti, saj je njena donosnost višja od stroškov financiranja.

 4. Indeks donosnosti

Ta kriterij je podoben MIRR (da enak odgovor) in primerja (sedanjo) vrednost koristi od investicije s (sedanjo) vrednostjo njenih stroškov, oz.

pri čemer predpostavljamo, da imamo investicijske izdatke samo v začetnem letu (letu 0). V kolikor je PI>0, potem je investicijo finančno gledano smiselno izvesti, saj so njene finančne koristi vije od njenih stroškov.

 5. Doba povračila

Doba povračila (ali točka) preloma nam pove, v kolikšnem času se nam preko denarnih tokov povrne začetni investicijski izdatek. Ta kriterij je sicer pogosto uporabljen, enostaven za razumevanje, vendar ima vsaj dve veliki pomanjkljivosti: ne upošteva časovne vrednosti denarja in ne upošteva vseh denarnih tokov. Praktično gledano ta kriterij pove samo to, v kolikšnem času investicija generira dovolj denarnih tokov za poplačilo začetne investicije, ne upošteva pa stroškov financiranja (t.j. stroška dolga in pričakovane donosnosti lastniškega kapitala, saj tega ne vključujemo med oceno denarnih tokov – glej razdelek "Kako poteka finančna analiza investicij in kakšne so specifike v finančnem ovrednotenju investicij?"). S tega stališča je te kriterij slab in ga priporočamo samo kot dopolnilni kriterij po izračunu npr. NPV.

Oglejte si praktični primer. 

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.

Strošek financiranja (WACC) izračunamo kot (tehtano) povprečje vseh komponent kapitala podjetja (dolgoročni dolgovi, navaden lastniški kapital in včasih tudi prednostni lastniški kapital). Pri tem je potrebno upoštevati specifike, ki so omenjene v razdelku "Kako poteka finančna analiza investicij in kakšne so specifike v finančnem ovrednotenju investicij?". WACC izračunamo po naslednji formuli:pri čemer so w_d, w_ps in w_s, delež dolga, delež prednostnega lastniškega kapitala (če obstaja, kar je vsaj pri manjših podjetjih in podjetnikih redkost) in delež navadnega lastniškega kapitala v financiranju, r_d, r_ps in r_s stroški dolga, prednostnega lastniškega kapitala in navadnega lastniškega kapitala, ter t davčna stopnja.

Strošek kapitala je torej tehtano povprečje stroška kapitala (ang. Weighted Average Cost of Capital). Pri strošku dolga je tudi faktor davčne stopnje, saj so obresti davčno priznan strošek in zato zmanjšujejo davčno osnovo za davek od dohodka. Pri upoštevanju stroške navadnega lastniškega kapitala tega učinka ni.

Oglejte si praktični primer.

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.

Na podlagi finančne analize se odločamo po tem, ko smo izvedli vse tri korake pri finančnem ocenjevanju investicije, in sicer:

1. ocena denarnih tokov investicije,
2. ocena stroškov financiranja in
3. presoja smiselnosti investicije.

V zadnjem koraku torej na podlagi ocene denarnih tokov investicije in stroška financiranja izračunamo ustrezen investicijski kriterij in se na podlagi tega odločimo, ali je investicija smiselna ali ne (glej razdelek "Kaj upoštevamo pri finančni analizi in kako?").

Vendar pa je poleg tega smiselno opraviti tudi presojo tveganja (glej razdelek "S kakšnimi finančnimi tveganji se soočamo pri investicijskem načrtovanju in kako ta tveganja upravljamo?"), saj bomo morda na podlagi le-tega ocenili, da kljub zadostni donosnosti investicije ne želimo prevzemati tveganj, ki jim je investicija podvržena.

Odločitev na podlagi finančne analize investicije je torej vedno dvojna: na podlagi kriterijev in presoje (in pripravljenosti sprejemanja) investicijskega tveganja.

Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I. 2011. Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana.

Pri finančni analizi je uporaba programske opreme skoraj nujna, saj nam bistveno olajša pripravo podatkov in izračun ustreznih parametrov. Pri tem zadostuje programska oprema za delo s preglednicami (npr. MS Excel), saj lahko v teh programskih orodjih na enem mestu najprej sestavimo pričakovane denarne tokove investicije, nato izračunamo investicijske kriterije in nadalje analizo nadgradimo z analizo tveganja investicije.

Investicijske kriterije dokaj enostavno izračunamo kar na podlagi vgrajenih formul, vendar pa je potrebno biti pazljiv pri posameznih kriterijih.

Neto sedanjo vrednost (NPV) izračunamo s pomočjo (popravljene) funkcije NPV – glej sliko.

Pri tem moramo vnesti obrestno mero WACC v polje Rate, v Value1 pa označimo polja, kjer imamo podane denarne tokove investicije (POMEMBNO: samo denarne tokove od vključno 1. leta dalje). Tako s pomočjo vgrajene funkcije dobimo sedanjo vrednost prihodnjih denarnih tokov investicije, od katere moramo odšteti začetni investicijski izdatek in dobimo neto sedanjo vrednost.

Interno stopnjo donosa (IRR) izračunamo na podlagi funkcije IRR – glej sliko.

Tukaj je dovolj, da v Values označimo polja, kjer imamo podane vse denarne tokove investicije (POMEMBNO: vse denarne tokove investicije).

Popravljeno interno stopnjo donosa (MIRR) izračunamo na podlagi funkcije MIRR – glej sliko.

Tukaj moramo v Values označiti polja, kjer imamo podane vse denarne tokove investicije (POMEMBNO: vse denarne tokove investicije), Refinance_rate pa vnesti obrestno mero WACC. Pri tem predpostavljamo, da imamo investicijski izdatek samo v začetnem letu 0.

Indeks donosnosti (PI) ne moremo izračunati neposredno, ampak moramo sedanjo vrednost prihodnjih denarnih tokov investicije (glej izračun zgoraj) deliti z začetnim investicijskim izdatkom.

Tudi dobe povračila ne moremo izračunati neposredno, ampak moramo izračunati kumulativne denarne tokove investicije in oceniti t.i. točko preloma. To najlažje ocenimo tudi tako, da narišemo grafikon kumulativnih denarnih tokov investicije in ugotovimo, kdaj le-ti postanejo pozitivni.