Kakšno je obdavčenje podjetnikov in mikropodjetij v Sloveniji? Odpri
Zadnja sprememba: 06.01.2015

Samostojni podjetnik

Samostojni podjetnik je fizična oseba, zato se za njegovo obdavčitev uporabljajo določbe Zakona o dohodnini. Predmet obdavčitve pri samostojnemu podjetniku je dohodek iz dejavnosti. Dobiček samostojnega podjetnika je obdavčen po dohodninski lestvici.

Za dohodek iz dejavnosti štejemo dohodek, dosežen z opravljanjem vsake podjetniške, kmetijske, gozdarske, poklicne ali druge neodvisne samostojne dejavnosti. Bistvena elementa, na katerih temelji opredelitev dohodka iz dejavnosti, sta, da se dejavnost opravlja trajno (o opravljanju dejavnosti ne moremo govoriti, če gre za enkraten ali občasen posel) in neodvisno oz. samostojno (zavezanec opravlja dejavnost na svoj račun, v svojo korist, na svojo odgovornost ter za opravljanje dejavnosti jamči z vsem svojim premoženjem).

Zavezanci za dohodek iz dejavnosti so vsi zasebniki.

Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti se ugotavlja na enega izmed naslednjih načinov:
  • z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov, ali
  • z upoštevanjem normiranih odhodkov.
 

Ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov

Pri zavezancih, ki ugotavljajo davčno osnovo z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov, je davčna osnova dobiček, ki se ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje prihodkov in odhodkov se uporablja poleg Zakona o dohodnini (ZDoh-2) tudi Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2). Po določilih tega zakona se pri ugotavljanju dobička priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida v skladu s predpisi oziroma računovodskimi standardi.

Zavezanec mora davčnemu organu najkasneje do 31. marca tekočega leta predložiti obrazec davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti. V davčnem obračunu lahko zavezanci uveljavljajo tudi naslednje davčne olajšave (glejte ZDoh-2):
  • olajšavo za vlaganja v raziskave in razvoj,
  • olajšavo za investiranje,
  • olajšavo za zaposlovanje in olajšavo za zaposlovanje invalidov,
  • olajšavo za zavezanca invalida,
  • olajšavo za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju,
  • olajšavo za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje,
  • olajšavo za donacije.

Od ugotovljene davčne osnove, tj. dobička, morajo zavezanci plačati akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti. Pri izračunu akontacije dohodnine se upoštevajo stopnje dohodnine iz davčne lestvice (od 16 do 50 odstotkov v letu 2014; glej Zakon o dohodnini), zavezanci pa lahko upoštevajo tudi splošno olajšavo, dodatno splošno olajšavo in posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane.

Na podlagi davčnega obračuna se določi tudi predhodna akontacija dohodnine, ki se v tekočem davčnem letu plačuje:
  • v mesečnih obrokih (če znesek predhodne akontacije presega 400 evrov) ali
  • v trimesečnih obrokih (če znesek predhodne akontacije ne presega 400 evrov).
 

Ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov

Pomeni poenostavljen način ugotavljanja davčne osnove, pri čemer izhajamo iz dejanskih prihodkov, odhodki pa so določeni v pavšalu. To obliko ugotavljanja davčne osnove lahko uporabljajo tisti samostojni podjetniki in gospodarske družbe, ki v preteklem letu niso presegli €50.000 obdavčljivih prihodkov. Izbira te oblike ugotavljanja davčne osnove je prostovoljna, v primeru izbire, pa mora zavezanec to priglasiti davčnemu organu najpozneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto.

Zavezanci ugotovijo davčno osnovo na način, da od ustvarjenih prihodkov odštejejo normirane odhodke v višini 70% ustvarjenih prihodkov. Pri ugotavljanju davčne osnove se upošteva prihodke in odhodke ob njihovem nastanku (tj. fakturirana realizacija). Dohodnina od dohodka iz dejavnosti se odmeri po 20% davčni stopnji in se šteje kot dokončen davek. Zavezanci pri izračunu dohodnine ne morejo uveljavljati davčnih olajšav (npr. olajšave za investiranje, olajšave za zaposlovanje, olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj, olajšave za donacije, olajšave za vzdrževane družinske člane itd.).

 

Ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov pomeni poenostavljen način ugotavljanja davčne osnove, saj zavezancem ni treba voditi evidenc o odhodkih oziroma stroških, ki jih imajo pri poslovanju. Zavezanci vodijo le evidenco izdanih knjigovodskih listin in evidenco osnovnih sredstev. Podatke o obdavčljivih prihodkih poročajo preko sistema e-davki za vsako posamezno davčno obdobje. Vodenje evidenc je preprosto, zato jih zavezanci lahko vodijo sami. 

Mikropodjetje

Mikro družba je družba, ki izpolnjuje dve od teh meril:
  • povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega deset,
  • čisti prihodki od prodaje ne presegajo €2.000.000 in
  • vrednost aktive ne presega €2.000.000.
 

Na podlagi določil ZDDPO-2 se splošna davčna stopnja za obračun davka od dohodkov pravnih oseb postopoma znižuje. Za leto 2014 znaša 17 odstotkov in od leta 2015 naprej 15 odstotkov.

Razliko v načinu obdavčitve samostojnega podjetnika in gospodarske družbe je mogoče opaziti pri višini obdavčitve dobička, ko je samostojni podjetnik pri nizkem dobičku obdavčen manj kot gospodarska družba, pri visokem dobičku pa lahko tudi bolj kot gospodarska družba. V kolikor kot primerjavo samostojnega podjetnika in mikro podjetja jemljemo zgolj davek od dohodkov pravnih oseb za mikro družbo in obdavčitev dohodka iz dejavnosti s.p.-ja, lahko ugotovimo, da je poslovanje mikro družbe bolj ugodno, kadar davčna stopnja dohodka iz dejavnosti samostojnega podjetnika preseže 17 %.

Vendar pa moramo na tej točki opozoriti, da se izplačilo dobička družbenika (mikro družba) dodatno obdavči z dohodnino, in sicer cedularno po stopnji 20 %. V kolikor si družbenik izplača dobiček je efektivna stopnja obdavčenja veliko višja.

Kakšne so razlike v obdavčenju glede na organizacijsko obliko podjetja? Odpri
Zadnja sprememba: 06.01.2015

Samostojni podjetnik je fizična oseba, zato se za njegovo obdavčitev uporabljajo določbe Zakona o dohodnini. Predmet obdavčitve pri samostojnemu podjetniku je dohodek iz dejavnosti.  Dobiček samostojnega podjetnika je obdavčen po dohodninski lestvici. Obdavčenje je torej progresivno, pri čemer je davčna stopnja odvisna od višine dobička.  Samostojni podjetnik med letom plačuje akontacijo dohodnine.

Medtem ko samostojni podjetnik nima možnosti odločanja, ali si bo izplačani dobiček (dobiček prenesen v gospodinjstvo) izplačal, ker je obdavčen takoj ob nastanku dobička, ne glede na to, ali je prenesen v gospodinjstvo ali ne, ima edini družbenik v d. o. o. možnost odločati o tem, ali bo si dividendo izplačal ali ne, in s tem tudi vplivati na obdavčitev dividend.

V primeru gospodarske družbe je predmet obdavčitve dohodek pravne osebe. Obdavči se davčno osnovo, ki se izračuna kot razlika med prihodki in odhodki (dobiček), pri čemer se upošteva le davčno priznane prihodke in odhodke. Dobiček se obdavči v skladu z določbami Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb. Davčno osnovo lahko dodatno znižajo morebitne davčne olajšave. Vendar pa se izplačilo dobička družbenika dodatno obdavči z dohodnino, in sicer po stopnji 25 %. V kolikor si družbenik izplača dobiček je torej efektivna stopnja obdavčenja veliko višja.

Tako samostojni podjetnik kot gospodarske družbe lahko uporabijo pavšalno obliko obdavčitve (glej prejšnji razdelek), kjer je davčna osnova enaka 30 odstotkom davčno priznanih odhodkov, ki se pri samostojnem podjetniku obdavčijo po stopnji 20 %, pri gospodarski družbo pa po stopnji določenimi v skladu z Zakonom o davku od dohodka pravnih oseb.

Sicer pa je vedno potrebno upoštevati posebnosti vsakega posameznega primera. Razlike med obdavčitvijo samostojnega podjetnika in gospodarsko družbo (d.o.o.) je prikazano v spodnji tabeli.

 

Samostojni podjetnik

Gospodarska družba

 
navaden
 normirani
navaden
normirani
Obdavčitev
progresivna
pavšalna (cedularna)
pavšalna (cedularna)
pavšalna (cedularna)
Davčna osnova
dobiček - presežek davčno priznanih prihodkov nad davčno priznanimi odhodki.
30 odstotkov od davčno priznanih prihodkov.
dobiček - presežek davčno priznanih prihodkov nad davčno priznanimi odhodki.
30 odstotkov od davčno priznanih prihodkov.
Davčno obdobje
koledarsko leto
koledarsko leto
ne sme presegati obdobja 12 mesecev in se ga 3 leta ne sme spreminjati
koledarsko leto
Splošna stopnja obdavčitve
dohodninska lestvica (16, 27, 41, 50 % v letu 2014; glej ZDoh-2)
20 % (v letu 2014)
17 % (v letu 2014; glej ZDDPO-2
17 % (v letu 2014; glej ZDDPO-2
Davčne olajšave
da
ne
da
ne
Obdavčitev izplačila dobička
ne
ne
25 % (v letu 2014; glej ZDDPO-2)
25 % (v letu 2014; glej ZDDPO-2

Kaj pomeni davek na dodano vrednost (DDV)? Odpri
Zadnja sprememba: 06.01.2015

Predmet DDV so naslednje transakcije:
  • dobave blaga, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo;
  • pridobitve blaga znotraj EU, ki jih na ozemlju Slovenije, opravi za plačilo:
    • davčni zavezanec iz druge države članice EU, ki v skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec in zanj ne velja ureditev po kateri je blago obdavčeno v drugi državi članici.
    • katera koli oseba, ko gre za pridobitve novih prevoznih sredstev;
    • davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ko gre za pridobitve trošarinskih izdelkov, pri katerih nastane obveznost obračuna trošarine v Sloveniji v skladu z zakonom, ki ureja trošarine.
  • opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo;
  • uvoz blaga.
 

Transakcije, ki niso predmet DDV so navedene v 4. členu ZDDV-1.

Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. »Ekonomska dejavnost« pa obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Ekonomska dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka. Vsaka oseba mora davčnemu organu prijaviti, kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec, in pristojnemu davčnemu uradu predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV (obrazca DDV-P2 in DDV-P3). Davčni zavezanec mora davčnemu organu prijaviti tudi vsakršno spremembo v zvezi z dejavnostjo in prenehanje opravljanja dejavnosti. Obveznost predložitve zahtevka za izdajo identifikacijske številke pa se ne nanaša na male davčne zavezance, za katere velja posebna ureditev, ki je zapisana v 94. členu ZDDV-1. Mali davčni zavezanci so oproščeni obračunavanja DDV. Za malega davčnega zavezanca pa šteje:

  • davčni zavezanec, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek €25.000 obdavčljivega prometa in
  • davčni zavezanec, član kmečkega gospodinjstva, če katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega €7.500.
 

Mali davčni zavezanec pa se ne glede na višino opravljenega prometa oziroma katastrskega dohodka lahko prostovoljno vključi v sistem DDV. Svojo izbiro mora vnaprej priglasiti pristojnemu davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj 60 mesecev. Mali davčni zavezanec nima pravice do odbitka DDV, niti ga ne sme izkazovati na izdanih računih.

Identifikacijska številka za DDV je davčna številka s predpono SI.

DDV se obračunava in plačuje po splošni stopnji 22 % (v letu 2014) od davčne osnove in je enak za dobavo blaga in storitev. DDV se obračunava in plačuje tudi po nižji stopnji 9,5% (v letu 2014), in sicer od davčne osnove za dobave blaga in storitev iz Priloge I ZDDV-1.

V ZDDV-1 so navedene tudi transakcije, ki so oproščene DDV. Navedeni pa so tudi pogoji in okoliščine, ki morajo biti izpolnjeni za oprostitev DDV.

Davčni zavezanec mora plačati DDV v državni proračun najpozneje zadnji delovni dan naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja. Davčno obdobje je koledarski mesec, za davčnega zavezanca, ki je v preteklem koledarskem letu dosegel obdavčljiv promet blaga oziroma storitev v vrednosti do vključno €210.000 je davčno obdobje koledarsko trimesečje. Za davčnega zavezanca, ki šele začne opravljati obdavčljivo dejavnost, je, ne glede na vrednost pričakovanega prometa, prvih 12 mesecev davčno obdobje koledarski mesec. Tudi za davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji ter za nekatere druge osebe je davčno obdobje koledarski mesec.

Kaj pomeni davek od dohodkov pravnih oseb? Odpri
Zadnja sprememba: 06.01.2015

ZDDPO-2 ureja sistem in določa obveznost plačevanja davka od dohodkov pravnih oseb. Po tem zakonu so obdavčeni:
  • dobiček rezidenta in dobiček nerezidenta, ki ga dosega z opravljanjem dejavnosti oziroma poslov v poslovni enoti ali prek poslovne enote, ki se nahaja v Sloveniji, ter
  • dohodki rezidenta in nerezidenta, za katere je določena obveznost za izračun in plačilo davčnega odtegljaja.
 

Postopek pobiranja davka od dohodkov pravnih oseb podrobneje ureja posebni del Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

Zavezanci za davek so pravne osebe domačega prava (razen Republike Slovenije in lokalnih skupnosti), pravne osebe tujega prava ter družbe oziroma združenja oseb vključno z družbami civilnega prava po tujem pravu, ki nimajo pravne osebnosti in ki niso zavezanci za dohodnino. Zavezanci rezidenti so obdavčeni po svetovnem dohodku, kar pomeni, da so zavezani za davek od vseh dohodkov, ki imajo svoj vir v Sloveniji in zunaj nje.

Na podlagi določil ZDDPO-2 se splošna davčna stopnja za obračun davka postopoma znižuje, za leto 2014 znaša 17 odstotkov in od leta 2015 naprej (predvidoma) 15 odstotkov. Stopnja za davčni odtegljaj od dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji, je 15 odstotkov.

Po splošnem načelu ugotavljanja davčne osnove je osnova za davek rezidenta in poslovne enote nerezidenta (za dejavnost oziroma posle nerezidenta v poslovni enoti ali prek poslovne enote v Sloveniji) dobiček, ugotovljen kot presežek prihodkov nad odhodki, ki jih določa zakon. Poslovni enoti se lahko pripišejo tudi stroški, ki nastanejo za namene te poslovne enote zunaj Slovenije. Pri določanju prihodkov in odhodkov se upoštevajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida, z določenimi odstopanji oziroma prilagoditvami na strani prihodkov in odhodkov, ki jih navajamo v nadaljevanju.

Pri ugotavljanju davčne osnove je treba upoštevati tudi določila, ki so povezana z:
  • izvzetjem  prihodkov iz naslova dividend in dohodkov, podobnih dividendam, ter dobičkov iz odsvojitve lastniških deležev,
  • prilagoditve prihodkov in odhodkov pri poslovanju med povezanimi osebami.
 
Posebnosti glede določenih vrst odhodkov so:
  • Stroški reprezentance in stroški nadzornega sveta oziroma drugega organa, ki opravlja zgolj funkcijo nadzora, so priznani v višini 50 odstotkov.
  • Rezervacije, oblikovane v skladu s standardi, so priznane v višini 50 odstotkov (izjeme so posebne rezervacije pri bankah, borznoposredniških družbah in zavarovalnicah).
  • Obresti od presežka posojil, prejetih od delničarja oziroma družbenika.
  • Delno so priznani odhodki iz prevrednotenja zaradi slabitev in odpisa poslovnih terjatev ter finančnih naložb oziroma finančnih instrumentov razen slabitev kratkoročnih finančnih naložb in finančnih instrumentov, izmerjenih po pošteni vrednosti prek poslovnega izida.
  • Odhodki iz prevrednotenja zaradi slabitve dobrega imena.
  • Amortizacija se kot odhodek prizna v obračunani višini z uporabo metode enakomernega časovnega amortiziranja, razen če bo obračunana po višjih stopnjah kot so določene v zakonu.
  • Plače, druga izplačila v zvezi z zaposlitvijo ter nadomestila plače za čas odsotnosti z dela delavcev se priznajo kot odhodek v obračunanem znesku.
 

Davčna izguba je ugotovljena negativna razlika med davčnimi prihodki in davčno priznanimi odhodki. Za davčno izgubo davčnega obdobja lahko zavezanec zmanjšuje davčno osnovo v naslednjih davčnih obdobjih (neomejeno). To ne velja v primerih, če je prišlo v davčnem obdobju do spremembe lastništva delniškega kapitala oziroma kapitalskih deležev ali glasovalnih pravic za več kot 50 odstotkov. 

Zakon omogoča uveljavljanje davčnih olajšav, vendar največ v višini davčne osnove, za naslednje namene:
  • za vlaganja v raziskave in razvoj,
  • za vlaganje v opremo in v neopredmetena sredstva,
  • za zaposlovanje,
  • za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje,
  • za donacije.
 

Med davčnim obdobjem zavezanec plačuje akontacijo davka. Akontacija davka se plača v mesečnih ali trimesečnih obrokih, obroki dospejo v plačilo na zadnji dan obdobja, na katerega se nanašajo, in morajo biti plačani v desetih dneh po dospelosti.

Davčni zavezanec, ki prične s poslovanjem na novo, si sam izračuna akontacijo davka. Za ta namen davčni zavezanec v davčnem obračunu izračuna predvideno davčno osnovo za davčno obdobje, za katerega bo plačeval akontacijo. Obrazloženi izračun predvidene davčne osnove v davčnem obračunu, višino akontacije ter obrokov akontacije predloži davčnemu organu v osmih dneh po vpisu v primarni register oziroma uradno evidenco organa. Obrazloženi obračun predloži davčni zavezanec davčnemu organu tudi v primeru, če je v predvidenem davčnem obračunu izračunal izgubo.

Kateri so osebni davki? Odpri
Zadnja sprememba: 06.01.2015

Osebni davki so urejeni z naslednjimi zakoni:
 
Dohodnina je davek od dohodkov fizičnih oseb. Zavezanec za dohodnino je le fizična oseba, ne glede na starost. Z dohodnino se obdavčujejo:
  • dohodek iz zaposlitve (za dohodek iz zaposlitve štejemo: dohodek iz delovnega razmerja in dohodek iz drugega pogodbenega razmerja),
  • dohodek iz dejavnosti (za dohodek iz dejavnosti štejemo dohodek, dosežen z opravljanjem vsake podjetniške, kmetijske, gozdarske, poklicne ali druge neodvisne samostojne dejavnosti),
  • dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti (ta dohodek dosega fizična oseba, ki je 30. junija posameznega leta lastnik, zakupnik ali uporabnik kmetijskih in gozdnih zemljišč na podlagi drugega pravnega naslova ali uporabnik čebeljih panjev),
  • dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice,
  • dohodek iz kapitala in
  • drugi dohodki.
 

Poleg dohodkov, ki niso dohodki v smislu ZDoh-2, zakon opredeljuje posamezne vrste dohodkov, ki so po svoji naravi vključeni v definicijo obdavčljivega dohodka, vendar so izvzeti iz obdavčitve zaradi določenih – predvsem socialnih – interesov.

Akontacijo dohodnine načeloma plačamo ob izplačilu posameznega dohodka. V največ primerih opravi plačilo akontacije dohodnine plačnik davka (to je izplačevalec dohodka) v obračunu davčnega odtegljaja (npr. akontacijo dohodnine od plače obračuna in plača delodajalec, ki je izplačal plačo). V primerih, ko dohodek izplača oseba, ki ni plačnik davka (izplačevalec je npr. fizična oseba ali pa gre za dohodek iz tujine), akontacijo dohodnine ugotovi davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca. Rok za vložitev napovedi je odvisen od vrste izplačanega dohodka.

Zavezanec, ki ugotavlja davčno osnovo od dohodka iz dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, izračunava akontacijo dohodnine sam v davčnem obračunu, ki ga mora predložiti davčnemu organu najkasneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. 

Dohodki, od katerih je bila med letom plačana akontacija dohodnine, se vštevajo v letno davčno osnovo, pri čemer se med letom plačane akontacije dohodnine odštejejo od odmerjene dohodnine na letni ravni. Dohodnino na letni ravni ugotovi davčni organ z odločbo.

Dohodnino od dohodkov iz kapitala (kapitalski dobički, dividende in obresti) prav tako kot akontacijo dohodnine plačujemo bodisi v obračunu davčnega odtegljaja bodisi na podlagi odločbe, ki jo izda davčni organ na podlagi napovedi zavezanca. Bistvena razlika je, da za te dohodke plačani davek velja za dokončni davek, kar pomeni, da se ti dohodki ne vštevajo v letno osnovo za odmero dohodnine. Za dokončni davek velja tudi akontacija dohodnine, plačana za nerezidenta, ki ni zavezanec za dohodnino.

Dohodnino torej plačujemo kot:
  • akontacijo dohodnine
  • letni davek (poračun)
  • dokončni davek.
 

Za odmero in poračun dohodnine na letni ravni davčni organ zavezancem posreduje informativni izračun dohodnine, ki se pod določenimi pogoji šteje za odločbo o odmeri dohodnine. 

Davčni organ zavezancem informativni izračun posreduje najkasneje do 15. junija tekočega leta za preteklo leto. 

Pri tem velja opozoriti, da informativnega izračuna ne prejmejo vsi zavezanci za dohodnino. Davčni organ ne sestavi informativnega izračuna, prav tako tudi davčnemu zavezancu rezidentu ni treba vložiti napovedi dohodnine, če:
  • dohodki davčnega zavezanca, od katerih se plačuje dohodnina, ne presegajo zneska splošne olajšave,
  • dohodki davčnega zavezanca rezidenta, ki izpolnjuje pogoje za priznanje študentske olajšave in njegovi dohodki za opravljeno začasno ali občasno delo na podlagi napotnice pooblaščene organizacije ali Zavoda RS za zaposlovanje, ki opravlja posredovanje dela dijakom in študentom v skladu s predpisi s področja zaposlovanja, ne presegajo 2.477,03 eura;
  • dohodki davčnega zavezanca, od katerih se plačuje dohodnina, poleg pokojnine, od katere v skladu z zakonom ni bila odtegnjena ali plačana akontacija dohodnine in davčni zavezanec pri akontaciji dohodnine ni uveljavljal posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, ne presegajo €80,00.
 
Davčne olajšave

Davčni zavezanci (rezidenti) lahko letno davčno osnovo za odmero dohodnine znižajo z davčnimi olajšavami največ do višine pozitivne davčne osnove, to pomeni, da je letna davčna osnova nič, če je znesek davčnih olajšav višji kot je letna davčna osnova. 

Nekatere davčne olajšave se v postopku odmerjanja letne dohodnine priznajo samodejno, nekatere pa lahko uveljavljamo le, če izpolnjujemo zakonske zahteve. 

Zakon razvršča olajšave na splošne, osebne, posebne osebne, posebne olajšave (olajšave za vzdrževane družinske člane), olajšave za rezidente držav članic EU oziroma EGP ter olajšavo za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje.

Splošna olajšava  se prizna vsakemu rezidentu, pod pogojem, da drug zavezanec za njega ne uveljavlja posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Poleg splošne olajšave se lahko rezidentu, katerega skupni dohodek je nižji od spodnje meje, lahko prizna še dodatna olajšava.

Podrobna pojasnila o olajšavah in druga pojasnila o dohodnini so dostopna na spletni strani Davčnega urada RS.

Kako se izda račun in kakšne oblike računov poznamo? Odpri
Zadnja sprememba: 06.01.2015

ZDDV-1 (Zakon o davku na dodano vrednost) v svojem 81. členu opredeljuje obveznost izdajanja računov. Vsak davčni zavezanec mora zagotoviti, da je izdan račun za:
  1. dobave blaga ali storitev, ki jih je opravil drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec;
  2. dobave blaga s prevozom;
  3. dobave blaga, opravljene pod pogoji iz 46. člena ZDDV-1;
  4. vsako predplačilo, ki ga prejme, preden je opravljena katera od dobav blaga iz 1., 2. in 3. točke tega odstavka;
  5. vsako predplačilo, ki ga prejme od drugega davčnega zavezanca ali pravne osebe, ki ni davčni zavezanec, preden so storitve dokončane;
  6. druge dobave blaga in storitev, ki jih je opravil na ozemlju Slovenije.
 

Račun lahko izda davčni zavezanec, lahko pa ga izda tudi kupec blaga ali naročnik storitev ali tretja oseba v imenu in za račun davčnega zavezanca pod pogoji, ki jih predpiše minister, pristojen za finance. Davčni zavezanec, ki na ozemlju Slovenije opravi več posameznih dobav blaga ali storitev, lahko izda skupni račun pod pogoji, ki jih predpiše minister, pristojen za finance. Kot račun se šteje tudi vsak dokument oziroma sporočilo, ki spreminja prvotni račun in se nanj nedvoumno nanaša.

ZDDV-1 v svojem 82. členu določa obvezne podatke, ki jih mora vsebovati račun. Davčni zavezanec, ki izda račun, mora na računu navesti naslednje podatke:
  1. datum izdaje računa;
  2. zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa;
  3. identifikacijsko številko za DDV, pod katero je davčni zavezanec dobavil blago ali storitev;
  4. identifikacijsko številko za DDV kupca oziroma naročnika, pod katero je kupec ali naročnik prejel dobavo blaga ali storitev, za katero je dolžan plačati DDV, ali je prejel dobavo blaga v skladu s 46. členom ZDDV-1;
  5. ime in naslov davčnega zavezanca in njegovega kupca ali naročnika;
  6. količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev;
  7. datum, ko je bila opravljena dobava blaga, ali datum, ko je bila storitev opravljena oziroma končana, ali datum, ko je bilo opravljeno predplačilo iz 4. in 5. točke prvega odstavka 81. člena ZZDV-1, če se ta datum lahko določi in je različen od datuma izdaje računa;
  8. davčno osnovo, od katere se obračuna DDV po posamezni stopnji oziroma na katero se nanaša oprostitev, ceno na enoto brez DDV ter kakršnakoli znižanja cen in popuste, ki niso vključeni v ceno na enoto;
  9. stopnjo DDV;
  10. znesek DDV, razen v primerih, kjer se uporablja posebna ureditev, za katero ta zakon ta podatek izključuje;
  11. v primeru oprostitve DDV ali, če je plačnik DDV kupec ali naročnik, veljavno določbo Šeste direktive Sveta 77/388/EGS ali ustrezni člen ZDDV-1 ali drugo sklicevanje, ki kaže na to, da je dobava blaga ali storitev oproščena DDV ali predmet obrnjene davčne obveznosti;

 

Poenostavljeni računi pa morajo vsebovati naslednje podatke:
  1. datum izdaje;
  2. zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa;
  3. ime in naslov davčnega zavezanca in identifikacijsko številko za DDV, pod katero je opravil dobavo blaga ali storitev;
  4. količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev;
  5. prodajno vrednost blaga oziroma storitve z vključenim DDV ter
  6. znesek vračunanega DDV.

Če davčni zavezanec opravlja dobavo blaga ali storitev po različnih davčnih stopnjah, mora prodajno vrednost z vključenim DDV izkazati ločeno po davčnih stopnjah in izkazati ločeno tudi vrednost DDV.

Če davčni zavezanec opravi dobavo blaga oziroma storitev, za katero je predpisana oprostitev plačila DDV, se mora na računu sklicevati na veljavno določbo Šeste direktive Sveta 77/388/EGS, ustrezni člen tega zakona ali drug sklic, ki kaže na to, da je dobava blaga ali storitev oproščena plačila DDV.

Znesek na računu je lahko izkazan v katerikoli valuti, s tem da mora biti znesek DDV, ki ga je treba plačati, izražen v eurih. Račun se lahko izda v papirni obliki, lahko pa tudi v elektronski obliki, če s tem soglaša kupec oziroma naročnik in če je zajamčena pristnost izvora in celovitost vsebine. Račun se lahko izda v elektronski obliki v skladu s predpisi, ki določajo elektronsko poslovanje, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
  • zagotovljena mora biti avtentičnost izvirnika računa, tako da prejemnik računa lahko ugotovi, da je tak račun resnično poslal izdajatelj računa;
  • iz elektronskega sporočila morata biti razvidna čas in kraj odpošiljanja in prejema računa;
  • zagotovljena mora biti integriteta računa, tako da uporabljena tehnologija in postopki v zadostni meri onemogočajo spremembo podatkov na računu.
 

Ne glede na prejšnji odstavek se račun za namene DDV lahko pošlje ali je dan na razpolago na elektronski način z elektronsko izmenjavo podatkov (EDI), če je zajamčena avtentičnost izvora in integriteta vsebine. Davčni zavezanec, ki istemu prejemniku na elektronski način pošlje ali da na razpolago sveženj z več računi, lahko podatke, ki so skupni posameznim računom, navede samo enkrat, če so za vsak račun dostopne vse informacije.