Kakšno je obdavčenje podjetnikov in mikropodjetij v Sloveniji? Odpri
Zadnja sprememba: 06.01.2015
Samostojni podjetnik
Samostojni podjetnik je fizična oseba, zato se za njegovo obdavčitev uporabljajo določbe Zakona o dohodnini. Predmet obdavčitve pri samostojnemu podjetniku je dohodek iz dejavnosti. Dobiček samostojnega podjetnika je obdavčen po dohodninski lestvici.
Za dohodek iz dejavnosti štejemo dohodek, dosežen z opravljanjem vsake podjetniške, kmetijske, gozdarske, poklicne ali druge neodvisne samostojne dejavnosti. Bistvena elementa, na katerih temelji opredelitev dohodka iz dejavnosti, sta, da se dejavnost opravlja trajno (o opravljanju dejavnosti ne moremo govoriti, če gre za enkraten ali občasen posel) in neodvisno oz. samostojno (zavezanec opravlja dejavnost na svoj račun, v svojo korist, na svojo odgovornost ter za opravljanje dejavnosti jamči z vsem svojim premoženjem).
Zavezanci za dohodek iz dejavnosti so vsi zasebniki.
Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti se ugotavlja na enega izmed naslednjih načinov:
- z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov, ali
- z upoštevanjem normiranih odhodkov.
Ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov
Pri zavezancih, ki ugotavljajo davčno osnovo z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov, je davčna osnova dobiček, ki se ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje prihodkov in odhodkov se uporablja poleg Zakona o dohodnini (ZDoh-2) tudi Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2). Po določilih tega zakona se pri ugotavljanju dobička priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida v skladu s predpisi oziroma računovodskimi standardi.
Zavezanec mora davčnemu organu najkasneje do 31. marca tekočega leta predložiti obrazec davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti. V davčnem obračunu lahko zavezanci uveljavljajo tudi naslednje davčne olajšave (glejte ZDoh-2):
-
olajšavo za vlaganja v raziskave in razvoj,
-
olajšavo za investiranje,
-
olajšavo za zaposlovanje in olajšavo za zaposlovanje invalidov,
-
olajšavo za zavezanca invalida,
-
olajšavo za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju,
-
olajšavo za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje,
-
olajšavo za donacije.
Od ugotovljene davčne osnove, tj. dobička, morajo zavezanci plačati akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti. Pri izračunu akontacije dohodnine se upoštevajo stopnje dohodnine iz davčne lestvice (od 16 do 50 odstotkov v letu 2014; glej Zakon o dohodnini), zavezanci pa lahko upoštevajo tudi splošno olajšavo, dodatno splošno olajšavo in posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane.
Na podlagi davčnega obračuna se določi tudi predhodna akontacija dohodnine, ki se v tekočem davčnem letu plačuje:
- v mesečnih obrokih (če znesek predhodne akontacije presega 400 evrov) ali
- v trimesečnih obrokih (če znesek predhodne akontacije ne presega 400 evrov).
Ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov
Pomeni poenostavljen način ugotavljanja davčne osnove, pri čemer izhajamo iz dejanskih prihodkov, odhodki pa so določeni v pavšalu. To obliko ugotavljanja davčne osnove lahko uporabljajo tisti samostojni podjetniki in gospodarske družbe, ki v preteklem letu niso presegli €50.000 obdavčljivih prihodkov. Izbira te oblike ugotavljanja davčne osnove je prostovoljna, v primeru izbire, pa mora zavezanec to priglasiti davčnemu organu najpozneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto.
Zavezanci ugotovijo davčno osnovo na način, da od ustvarjenih prihodkov odštejejo normirane odhodke v višini 70% ustvarjenih prihodkov. Pri ugotavljanju davčne osnove se upošteva prihodke in odhodke ob njihovem nastanku (tj. fakturirana realizacija). Dohodnina od dohodka iz dejavnosti se odmeri po 20% davčni stopnji in se šteje kot dokončen davek. Zavezanci pri izračunu dohodnine ne morejo uveljavljati davčnih olajšav (npr. olajšave za investiranje, olajšave za zaposlovanje, olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj, olajšave za donacije, olajšave za vzdrževane družinske člane itd.).
Ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov pomeni poenostavljen način ugotavljanja davčne osnove, saj zavezancem ni treba voditi evidenc o odhodkih oziroma stroških, ki jih imajo pri poslovanju. Zavezanci vodijo le evidenco izdanih knjigovodskih listin in evidenco osnovnih sredstev. Podatke o obdavčljivih prihodkih poročajo preko sistema e-davki za vsako posamezno davčno obdobje. Vodenje evidenc je preprosto, zato jih zavezanci lahko vodijo sami.
Mikropodjetje
Mikro družba je družba, ki izpolnjuje dve od teh meril:
- povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega deset,
- čisti prihodki od prodaje ne presegajo €2.000.000 in
- vrednost aktive ne presega €2.000.000.
Na podlagi določil ZDDPO-2 se splošna davčna stopnja za obračun davka od dohodkov pravnih oseb postopoma znižuje. Za leto 2014 znaša 17 odstotkov in od leta 2015 naprej 15 odstotkov.
Razliko v načinu obdavčitve samostojnega podjetnika in gospodarske družbe je mogoče opaziti pri višini obdavčitve dobička, ko je samostojni podjetnik pri nizkem dobičku obdavčen manj kot gospodarska družba, pri visokem dobičku pa lahko tudi bolj kot gospodarska družba. V kolikor kot primerjavo samostojnega podjetnika in mikro podjetja jemljemo zgolj davek od dohodkov pravnih oseb za mikro družbo in obdavčitev dohodka iz dejavnosti s.p.-ja, lahko ugotovimo, da je poslovanje mikro družbe bolj ugodno, kadar davčna stopnja dohodka iz dejavnosti samostojnega podjetnika preseže 17 %.
Vendar pa moramo na tej točki opozoriti, da se izplačilo dobička družbenika (mikro družba) dodatno obdavči z dohodnino, in sicer cedularno po stopnji 20 %. V kolikor si družbenik izplača dobiček je efektivna stopnja obdavčenja veliko višja.