Neposredni davki so davki, ki so neposredno odvisni od bogastva, ko slednje že obstaja v obliki dobrine (npr. premoženje), ali ko se slednje proizvede s storitvijo ali uslugo (npr. dohodek). Neposredni davki se ne prenesejo, to pomeni, da bremenijo samo davčnega zavezanca (npr. davki od dohodka ali od premoženja), zato ne vplivajo na cene proizvodov ali na dejavnike določanja cen – ne ustvarjajo torej razlike med neto ceno, ki jo plača proizvajalec in ceno, ki jo plača kupec končnega izdelka. V Italiji spadajo v to kategorijo sledeči davki:

• Davek od dohodka fizičnih oseb (IRPEF),
• Davek od dohodka družb (IRES),
• Deželni davek od proizvodnih dejavnosti (IRAP),
• Davek na nepremičnine (IMU).

Posredni davki pa so davki, ki bremenijo bogastvo, v trenutku, ko se slednje prenese (npr. prodaja dobrine) ali se koristi (npr. koristenje storitve ali usluge): posredni davki se potemtakem prenašajo od davčnega zavezanca na druge subjekte. Tovrstni davki lahko povzročijo razliko med čisto ceno za proizvajalca in ceno, ki jo plača kupec končnega izdelka, ter bremenijo bogastvo v trenutku, ko se slednje neposredno pojavi ali ko se koristi ali prenese. Zaradi tega govorimo v Italiji o davkih na potrošnjo (npr. DDV) ali na promet (npr. davek na promet nepremičnin). Med posredne davke prištevamo:

• Registrski davek,
• Trošarina,
• Hipotekarni davek,
• Katastrski davek,
• Davek za kolek,
• Davek na oglaševanje,
• Davek na dediščine in darila,
• Davek na zavarovanja,
• Davek na dodano vrednost (DDV),
• Davek na porabo in proizvodnjo,
• Davek na zabavo.

Davek na dodano vrednost (DDV) je (splošni) davek na potrošnjo. Gre za večfazni davek, kar pomeni, da se aplicira v vseh fazah produkcijsko-distributivne verige in ne samo v fazi »končne potrošnje«, kot je bilo značilno za pretekli prometni davek (pred l. 1999). Plačnik davka je davčni zavezanec za DDV, t.j. pravna ali fizična oseba, ki opravi promet blaga/storitev, od katerega se obračuna DDV. Posebej pri uvozu/izvozu je pomemben kraj obdavčitve, saj se DDV obračuna in plačuje po kraju, kjer je bil opravljen promet blaga/storitev. Davčni zavezanci za DDV so načeloma vse pravne in fizične osebe, ki opravljajo storitve ali prodajajo blago, razen če ne presežejo določenega mejnega zneska prometa. V Sloveniji imamo standardno 22% davčno stopnjo, s katero je obdavčeno vse blago in storitve, ki niso oproščeni davka ali pa obdavčeni z nižjo (tj. 9,5% davčno stopnjo). Več o tem davku, osnovah in obračunavanju je navedeno v razdelku "Davki in prispevki".

Dohodnina je davek od dohodka fizičnih oseb (davčni zavezanec je fizična oseba, ki ni nujno tudi plačnik davka), po tem davku pa so obdavčene naslednje vrste dohodka: dohodek iz zaposlitve, dohodek iz dejavnosti, dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, dohodek od oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice, dohodki iz kapitala in drugi dohodki. Dohodnina ima progresivno lestvico s štirimi stopnjami (podatek za 2014): 16%, 27%, 41% in 50 % (dohodniska lestvica za posamezno leto je dosegljiva na spletnih straneh Davčnega urada RS - in lingua slovena), pri čemer so določeni dohodki (obresti, dividende in kapitalski dobički) obdavčeni cedularno z 25% stopnjo davka. Več o tem davku je navedeno v razdelku "Davki in prispevki".

Prispevki za socialno varnost so pri nas ena izmed treh velikih dajatev (poleg dohodnine in DDV) in so – poenostavljeno rečeno – (obvezne) zavarovalne premije za različne vrste tveganja: bolezni, invalidnost, starost, smrt hranitelja družine, brezposelnost,… Prispevki za socialno varnost se plačujejo iz bruto prejemkov, prispevna stopnja in davčni zavezanec pa sta odvisni od vrste prispevka (plačnik davka je skoraj izključno delodajalec). Več o tem davku je navedeno v razdelku "Davki in prispevki".

Davek od dohodka pravnih oseb (poenostavljeno rečeno davek od dobička) je davek, za katerega zavezanci so pravne osebe rezidenti in pravne osebe nerezidenti za vir dohodkov v Republiki Sloveniji. Ključno pri določitvi davčnega zavezanca je opravljanje pridobitne dejavnosti (kar podjetja počnejo po definiciji oz. zakonu), zavezanci pa niso RS in lokalne skupnosti ter zavodi, društva, verske skupnosti itd., ki so ustanovljeni za opravljanje nepridobitne dejavnosti. Davčna osnova je dobiček, ugotovljen v davčnem obračunu, kar ni nujno enako dobičku iz izkaza poslovnega izida – osnova za davek so namreč ustvarjeni prihodki podjetja, zmanjšani za davčno priznane odhodke in davčne olajšave. Davčna stopnja je od leta 2014 dalje 17%. Več o tem davku je navedeno v razdelku "Davki in prispevki" in na spletni strani Davčnega urada RS (in lingua slovena).

Davek na dodano vrednost, DDV (v Italiji IVA), je davek, ki se plačuje na dodano vrednost, ki jo blago ali storitev pridobi v vsaki fazi proizvodnje in izmenjave. V veljavi je v 63 državah. DDV je splošen davek na potrošnjo, pri katerem se pri vsakem prometu istovrstnega blaga in storitve obdavči le vrednost, ki je bila blagu ali storitvi dodana v tej fazi prometa (dodana vrednost), in to od proizvodnje do kupca končnega izdelka. Prek sistema odštevanja vstopnega davka in povračila se zagotavlja nevtralnost za davčnega zavezanca za DDV – podjetnika ali samostojnega podjetnika – , davek tako v celoti bremeni kupca končnega izdelka.

Davčni zavezanci, torej kdor prodaja blago in storitve, lahko od svojih računov za DDV odštejejo znesek davka, ki so ga z nakupom za gospodarske namene plačali drugim davčnim zavezancem na predhodni stopnji (v obliki povračila DDV). DDV torej predstavlja strošek zgolj za tiste subjekte, ki nimajo pravice do odštevanja oziroma povračila, torej za kupce končnega izdelka. Pri DDV je treba torej razlikovati med dejanskim zavezancem (kupec končnega izdelka), ki plačuje davek kljub temu, da ni pasivni davčni subjekt, in pravnim zavezancem (običajno je to podjetnik ali zasebnik), ki je pasivni davčni subjekt kljub temu, da ostaja pri plačilu davka nevtralen.

Davek od dohodka fizičnih oseb (IRPEF) je neposredni, osebni, progresivni in splošni davek, ki se pobira v Italiji. Ureja ga Enotno besedilo davkov od dohodkov, ki je stopilo v veljavo z OPR št.917 z dne 22. decembra 1986. Predpostavka za davek IRPEF so dohodki (v denarju ali v naravi), ki spadajo v eno od sledečih kategorij: prihodki od zemljišč in zgradb, dohodki od kapitala, dohodki iz zaposlitve, dohodki iz dejavnosti, dohodki iz samostojne podjetniške dejavnosti in različni dohodki. Je progresivni davek, saj se davčne stopnje višajo glede na dohodkovne razrede, in je osebni davek, saj ga morajo plačevati subjekti, ki so rezidenti na ozemlju Italije za vse dohodke, tudi tiste, ki so jih ustvarili v tujini.

 V skladu z 2. čl, O.P.R. št. 917/1986 so pasivni davčni subjekti za davek IRPEF:

• Rezidenti na ozemlju Italije (za vse vire dohodka in dohodke, ki nastanejo v Italiji ali v tujini).
• Nerezidenti (samo za dohodke, ki nastanejo v Italiji).
• Nepravi pasivni davčni subjekti, to so osebne družbe in (po novem) tiste kapitalske družbe, katerih družbeniki so sprejeli t.i. „obdavčitev po načelu transparentnosti“, ki je povsem podobna načinu obdavčitve osebnih družb. V tem primeru mora davčno napoved oddati družba, davek pa ne plača družba, temveč družbeniki sami glede na delež, ki ga imajo v podjetju.

Socialni prispevki se delijo na sledeče kategorije:

• Prispevki za socialno varnost so obvezna vplačila, ki se običajno v Italiji plačujejo državnemu zavodu za socialno varnost INPS (za zasebni sektor) in zavodu INPDAP (za javni sektor) z namenom pridobitve pokojnine.
• Socialno-skrbstveni prispevki so tudi obvezni in se plačujejo zavodoma INPS ali INAIL, da se krijejo tveganja, povezana z invalidnostjo, boleznijo ter nezgodami na delu.

Prispevke za socialno varnost mora plačevati delodajalec potem, ko se sklene delovno razmerje. Vsi dogovori med delodajalcem in delojemalcem, s katerimi se želita izogniti plačilu prispevkov, so nični. Neplačevanje teh prispevkov (npr. delo na črno) in neupoštevanje povezanih birokratskih postopkov se strogo kaznuje, lahko tudi kazenskopravnem postopku.

Za zasebnike, podjetnike in obrtnike veljajo enake predpostavke o obveznem plačevanju socialnih prispevkov za samostojno delo. Načelo, na katerem temelji plačevanje prispevkov, je socialna pomoč: upravičencu se tako zagotovi pravica do pokojnine, ko bo le-ta izpolnil zahtevane pogoje, obenem pa lahko že v času delovne dobe koristi storitve, ki milijo negativne učinke posebnih dogodkov (brezposelnost, bolezen, nezgoda, invalidnost, družinsko breme itd.)

Davek davek od dohodka družb (IRES) je sorazmerni in osebni davek s 27,50% stopnjo. V skladu s čl.73 Enotnega besedila o davkih od dohodka so pasivni subjekti tega davka:

• kapitalske družbe, zadružne družbe in vzajemne zavarovalnice, ki imajo sedež na ozemlju Italije;
• javne in zasebne ustanove, različne od družb, in skrbniški skladi, ki imajo sedež na ozemlju Italije in katerih poslovanje je izključno ali pretežno osredotočeno na komercialno dejavnost;
• javne in zasebne ustanove, različne od družb, in skrbniški skladi, ki imajo rezidenco na območju države in ki se ne ukvarjajo s komercialno dejavnostjo;
• katere koli javne ali zasebne ustanove, vključno s skrbniškimi skladi, s pravno osebnostjo ali brez nje, ki imajo sedež na ozemlju Italije.

Davek IRES, ki je nadomestil IRPEG (davek od dohodkov pravnih oseb), je bil uveden z zakonodajnim odlokom št. 344/2003 in je začel veljati 1. januarja 2004. Namen zakonodajalca je bil modernizirati davčni sistem na področju kapitala in družb z zgledovanjem po modelu, ki prevladuje v državah Evropske unije.